Ozaveščanje o raku

Raziskave na področju raka

Objavleno 26. 6. 2023
Nadja Legat, dodatno leto S1 Laboratorijska biomedicina

Rak je pomemben izziv za družbo ter sisteme zdravstvenega varstva. Za izboljšanje zdravljenja raka je bistvenega pomena, da se nacionalne raziskovalne ustanove, vlade, pristojni organi, etični odbori in farmacevtska podjetja združijo, da bi okrepili globalno sodelovanje pri raziskavah na področju raka. Onkologija je zaradi teže problema, ki ga predstavlja za sodobno družbo, eden najhitreje razvijajočih se segmentov sodobne medicine. 

  1. ZGODOVINA ZDRAVLJENJA RAKA

Na področju zdravljenja raka je bilo kot prvo na voljo kirurško zdravljenje – leta 1809 je bil kirurško odstranjen prvi tumor (ovarijski), kar je bil dokaz, da se raka da zdraviti kirurško. Leta 1894 je bila predstavljena radikalna mastektomija (kirurška odstranitev celotne prsi) in en bloc resekcija primarnega tumorja s prizadetimi lokalnimi strukturami je postala zlati standard. Šele 74 let kasneje je bila predstavljena teorija, da rak dojke zgodaj vstopi v krvni obtok in se razširi v okoliške bezgavke. Serija kliničnih raziskav je pokazala, da en bloc resekcija ne naredi dosti več od odstranitve samega tumorja, če je to dopolnjeno z obsevanjem ali kemoterapijo. Dokazano je bilo tudi, da je boljša manj radikalna operacija skupaj s kemoterapijo ali obsevanjem. Te študije so bile revolucionarne za zdravljenje raka. 1

Obdobje radiacijske terapije oz. obsevanja se je začelo leta 1895, ko je Roentgen odkril rentgenske žarke, leta 1898 pa sta Pierre in Marie Curie odkrila radij. Leta 1928 je bilo pokazano, da se raka glave in vratu da zdraviti s frakcionirano radiacijsko terapijo. Moderna radiacijska terapija se je začela leta 1950 s kobaltno teleterapijo. Od takrat se je to področje razvijalo s pomočjo računalništva in danes omogoča radiologom, da obsevajo le tumor in ne poškodujejo okoliškega zdravega tkiva. Le približno tretjina rakavih obolenj je ozdravljivih s kirurškim posegom, obsevanjem ali kombinacijo obojega. 1

V začetku 20. stoletja se je začela razvijati kemoterapija (terapija s citostatiki). Preobrat je prišel šele leta 1943, ko so na univerzi Yale v ZDA odkrili, da se dušikov iperit lahko uporabi v zdravljenju limfomov in leta 1948, ko je bilo dokazano, da folna kislina povzroči začasno remisijo otroške levkemije. V sredini 60. let smo dobili trdne dokaze, da se otroško levkemijo in napredovan Hodkinov limfom pri odraslih da pozdraviti s kombinirano kemoterapijo. Kemoterapija je danes tarčna, v raziskavah pa se iščejo specifične molekularne tarče za zdravila. 1

Imunoterapija ima začetke v 1880. letih z odkritjem protiteles, za namen zdravljenja raka pa se je začela razvijati proti koncu 20. stoletja. Razpoložljivost velikih količin specifičnih protiteles je privedla do uspešnega razvoja terapevtskih protiteles za rakava obolenja. Prvo zdravilo je bilo odobreno s strani FDA leta 1997: rituximab za zdravljenje limfomov in levkemij. 1

  1. NOVOSTI

Kljub izjemnemu napredku v raziskavah, preprečevanju, odkrivanju in zdravljenju raka, ta ostaja velika grožnja kakovosti življenja z velikim tveganjem obolevnosti in umrljivosti po vsem svetu. Znanstveniki zato iščejo nove načine za razumevanje in zdravljenje rakavih obolenj – nekateri od teh so navedeni spodaj:

  • CRISPR/Cas9 ureja gene z natančnim rezanjem DNA, popravo pa nato prepušča naravnim procesom popravljanja DNA. To orodje je zelo uporabno za inženiring genoma in za aktivacijo ali zaviranje izražanja genov. CRISPR/Cas9 obeta pospešitev raziskav raka z zagotavljanjem učinkovite tehnologije za razumevanje mehanizmov tumorogeneze, prepoznavanje tarč za razvoj zdravil in po možnosti oborožitev celic za celične terapije. 2
  • Organoidna tehnologija je odprla nove priložnosti za raziskave in zdravljenje raka z uporabo protokolov za ustvarjenje organoidov iz rakavega tkiva. Organoidi so 3D miniaturne strukture in vivo tkiv in organov, ki zajemajo arhitekturo in značilne funkcije določenega tkiva/organa. Z njihovo uporabo se obsežno preučujejo različni vidiki začetka in napredovanja tumorja, vključno z vlogo patogenov ali specifičnih genov raka. Uporabljajo se tudi za ustvarjanje biobank, testiranje zdravil, na področju imunoonkologije in pri usmerjanju personalizirane terapije. 3
  • Sekvenciranje posamezne celice se uporablja za preučevanje heterogenosti med celicami, daje vpogled v fenotip določene celice in ga direktno poveže z njenim genotipom, kar z navadnim sekvenciranjem ni mogoče. Poglobilo je naše razumevanje heterogenosti med tumorji, tumorskega mikrookolja, metastaziranja in rezistence na terapije. S pomočjo tega se lahko razvijejo nove strategije za diagnozo, klasifikacijo, tarčno zdravljenje in napovedovanje prognoze. 4

VIRI

1. DeVita VT, Rosenberg SA. Two Hundred Years of Cancer Research. New England Journal of Medicine. 2012;366(23):2207-2214. doi:10.1056/NEJMRA1204479/SUPPL_FILE/NEJMRA1204479_DISCLOSURES.PDF

2. Zhan T, Rindtorff N, Betge J, Ebert MP, Boutros M. CRISPR/Cas9 for cancer research and therapy. Semin Cancer Biol. 2019;55:106-119. doi:10.1016/J.SEMCANCER.2018.04.001

3. Kretzschmar K. Cancer research using organoid technology. J Mol Med (Berl). 2021;99(4):501. doi:10.1007/S00109-020-01990-Z4. Lim B, Lin Y, Navin N. Advancing Cancer Research and Medicine with Single Cell Genomics. Cancer Cell. 2020;37(4):456. doi:10.1016/J.CCELL.2020.03.008

4. Lim B, Lin Y, Navin N. Advancing Cancer Research and Medicine with Single Cell Genomics. Cancer Cell. 2020;37(4):456. doi:10.1016/J.CCELL.2020.03.008

Sončna svetloba in rak

Objavljeno 16. 6. 2023
Avtor: Vid Sever, 3. letnik EMŠ farmacija

Kožni rak pri ljudeh velja za najpogostejšo obliko rakave bolezni. Delimo ga na nemelanomskega in melanomskega, slednji je sicer manj pogost, a se lahko pojavi v zelo resni obliki. Leta 2019 je v Sloveniji maligni melanom predstavljal približno 15 % vseh kožnih rakov in pri tem povzročil več kot 90 % smrti zaradi kožnega raka.

Dokazi, da sončna svetloba povzroča melanom očesa, so šibki, ustreznih dokazov, ki bi potrdili ali ovrgli vpliv sončne svetlobe na druge vrste raka, pa ni (1).

Melanom nastane, ko melanociti zaradi poškodb celične DNA mutirajo in se začnejo prekomerno množiti. Če ga identificiramo dovolj zgodaj, je v veliki večini primerov ozdravljiv, sicer pa lahko metastazira v druge dele telesa, kar hudo poslabša prognozo.

Pri prepoznavanju malignega melanoma si lahko pomagamo s kratico ABCDE

A – asymmetry = asimetrija,
B – borders = nepravilni robovi,
C – color = različni barvni odtenki,
D – diameter = premer nad 6 mm,
E – evolution = spreminjanje s časom.

Nemelanomski kožni rak se nanaša na skupino rakov, ki se počasi razvijajo v zgornjih plasteh kože. Najpogostejša podtipa sta bazalnocelični in ploščatocelični karcinom. Običajno se ne širita na druge dele telesa, zato sta odgovorna za veliko manjše število smrtnih primerov kot melanom.

Najpogostejši vzroki za razvoj kožnega raka so vzorci izpostavljenosti UV žarkom, saj UV sevanje povzroča poškodbe DNA v koži, kar vodi v kancerogenezo. Zlasti aromatske heterociklične baze absorbirajo v območju valovnih dolžin UV-B, kar povzroči generiranje ciklobutan-pirimidinskih dimerov, ki povzročijo mutacije C->T in CC->TT. Sevanje v območju UVA pa naj bi uničevalo DNA s tvorbo dimerja ciklobutan-pirimidina. Te poškodbe sicer lahko popravi gen oz. protein p53, pri čemer je tudi sam podvržen dipirimidinski mutagenezi – s temi mehanizmi pridobi DNA rakotvorni potencial. Poškodba DNA pa tudi sproži pot porjavitve. Aktivacija p53 kot odgovor na poškodbo DNA v keratinocitih povzroči transkripcijo gena za POMC. α-MSH, ki nastane po cepitvi polipeptida POMC, signalizira melanocitom preko receptorja MCR1. Če je signalizacija prek tega receptorja motena, ne pride do porjavitve. Posamezniki, ki po izpostavljenosti soncu manj porjavijo, imajo večje tveganje za razvoj kožnega raka.

Pri trditvi, da sončna svetloba povzroča kožnega raka, je pomembnih 6 kategorij epidemioloških dokazov, in sicer:
-pogostejši so pri prebivalcih območij z visokim sončnim obsevanjem,
-pogostejši pri ljudeh, občutljivih na sonce,
-pojavljajo se na delih telesa, ki so bolj izpostavljeni soncu,
-pogostejši pri ljudeh z veliko izpostavljenostjo soncu,
-pogostejši pri ljudeh s kožnimi obolenji, povezanimi s sončno svetlobo in
-in z zmanjšano zaščito pred soncem.

Ker se različne vrste kožnega raka med seboj razlikujejo, so tudi učinki sončne svetlobe na njihov razvoj kompleksni. Z epidemiološkimi študiji so ugotovili, da je vsem opazovanim vrstam, torej melanomu, bazalnoceličnem karcinomu in ploščatoceličnem karcinomu, skupno to, da so pogostejši pri prebivalcih območjih z visokim sončnim obsevanjem in ljudeh, ki tja migrirajo, pri ljudeh določenih etničnih porekel (svetlopoltih) in z na sonce občutljivo kožo in tistih, ki utrpijo poškodbe kože zaradi sonca. Pri melanomu in bazalnoceličnem karcinomu tveganje povečuje predvsem nepoklicna izpostavljenost, pri ploščatoceličnem pa poklicna in totalna izpostavljenost (3).

Uporaba kreme za sončenje je ključna komponenta javnozdravstvenih kampanj za preprečevanje kožnega raka, vendar epidemiološke študije niso pokazale povezave med pojavnostjo raka in uporabo kreme za sončenje. Uporaba krem z SPFom sicer odloži nastanek sončnih opeklin in bi posledično morala zmanjšati tveganje, zato te ugotovitve pojasnjujejo z vedenjskimi faktorji – v enem randomiziranem preskušanju so se posamezniki, ki so uporabili kremo z večjim faktorjem SPF, dalj časa izpostavljali soncu. Ker uporaba kreme za sončenje ljudi spodbudi k večjemu izpostavljanju soncu, je po mnenju nekaterih uporaba le-teh pri namernem izpostavljanju soncu nesmiselna. Več randomiziranih preskušanj je pokazalo, da uporaba kreme za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem med nenamerno izpostavljenostjo zmanjša pojavnost aktinične keratoze in ploščatoceličnega karcinoma. Redna uporaba kreme za sončenje med takšno izpostavljenostjo prav tako zmanjša tveganje za sončne opekline. Zato je možno, da uporaba kreme za sončenje med nenamerno izpostavljenostjo lahko zmanjša tveganje za melanom, čeprav ta hipoteza ostaja nedokazana (4).

VIRI

(1) https://www.onko-i.si/za_javnost_in_bolnike/vrste_raka/kozni_rak
(2) https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2913608/
(3) English R D, Armstrong K B, Kricker A, Fleming C: Sunlight and cancer; Cancer causes and
control, 1997
(4) https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1070981/