Droge v bioloških vzorcih

Študentje LBM so pred kratkim organizirali svoj prvi strokovni večer (več o tem si lahko preberete na tej povezavi), zdaj pa je tu še članek, v katerem si lahko preberete razne informacije o številnih drogah in njihovi detekciji.

Alkohol

Alkohol je droga, saj ima vse lastnosti droge, čeprav se pogosto o njem ne razmišlja na tak način. Razlog za to, da se alkohol ne tretira kot droga, lahko poiščemo v njegovi legalnosti, razširjenosti, vpletenosti v vsakdanje življenje ter načinu uporabe (pitje in ne npr. injiciranje, snifanje …) oziroma v obliki, v kateri se nahaja (tekočina in ne prašek, tableta …).

Glede na učinek na centralni živčni sistem ga štejemo k depresorskim drogam.

Aktivna substanca v alkoholnih pijačah je etanol (C2H5OH), ki je brezbarvna snov in je v večjih količinah toksičen.

Učinke alkohola lahko v grobem razdelimo v dve skupini:

  • Akutni učinki, ki se pojavijo v petih do desetih minutah po pitju alkohola in trajajo, dokler je alkohol prisoten v telesu. Vplivi na vsakega posameznika so lahko različni. Stereotip, da je alkohol poživilo, je napačen! Alkohol je zaviralec (depresor) osrednjega živčevja in v visokih koncentracijah lahko povzroči nezavest, komo, prenehanje dihanja in bitja srca ter smrt.
  • Kronični učinki so posledica rednega in čezmernega pitja, ki se kažejo na telesnem in duševnem zdravju, na socialnem, ekonomskem in drugih področjih.

Količina alkohola v krvi (opitost) je odvisna od različnih dejavnikov: spola, starosti, telesne teže, fizične pripravljenosti, presnove, vrste pijače, načina zaužitja (počasi, hitro, na prazen ali poln želodec …)

Alkohol ostane v telesu v krvi 12 ur, v urinu od 6 do 12 ur. 2–10 % alkohola se izloča v nespremenjeni obliki v izdihanem zraku, znoju, urinu.

Vrste vzorcev: izdihan zrak, urin, slina, znoj, lasje, kri in krvni pripravki.

  • Urinski testi se največkrat izvedejo s pomočjo urinskih testnih trakov s tovarniško nanešenimi reagenčnimi spojinami, ki reagirajo s spojinami v urinu.
  • Alkotest ali indikator alkohola nam pokaže prisotnost alkohola v izdihanem zraku.
  • Etilometer je naprava za merjenje koncentracije etanola v izdihanem zraku, meritev opravi v več zaporednih ciklih, opozori na kontaminacijo ustne votline z alkoholom in rezultat izpiše v pisni obliki. Določene so zakonske meroslovne zahteve, morajo biti atestirani in redno letno overjeni.

Rezultate meritev podajamo kot miligrame etanola v enem litru izdihanega zraka (mg/L). Medtem ko pri meritvah etanola v krvi uporabljamo grame etanola na en kilogram krvi (g/kg). Splošno uporabljena enota promil ustreza g/kg krvi.

ZANIMIVOSTI:

  • Študija je pokazala, da imajo modrooki Američani evropskega porekla najvišjo stopnjo zlorabe alkohola, kar kaže na genetsko povezavo, zaradi katere so bolj dovzetni za AUD (alcohol use disorder = motnjo uživanja alkohola).
  • Alkohol ima najrazličnejše učinke. V možganih sproži sproščanje dopamina, nevrotransmiterja, ki je povezan z užitkom in zadovoljstvom. Lajšanje stresa je prav tako eden izmed stranski učinkov pitja alkohola, kar je posledica večjega privzema nevrotransmiterja GABA.
  • Pitje rdečega vina v zmernih količinah naj bi bilo dobro za srce. Rdeče vino vsebuje resveratrol, snov, ki pomaga nadzorovati holesterol, preprečuje poškodbe krvnih žil in preprečuje nastajanje krvnih strdkov.
  • Najnižja dovoljena starost pitja alkohola se po svetu razlikuje od 10 do 21 let.
  • 67,5 % – je količina alkohola v najmočnejšem pivu na svetu.
  • Mlečni napitki (“milkshakes”) so prvotno vsebovali alkohol.

Konoplja

Konoplja je ena izmed najstarejših rastlin in se uporablja v različne namene že od antike naprej. Uporablja se za namene v zdravstvu, prehrani, industriji, danes pa predvsem v rekreativne namene (kot droga), zato so se v 20. stoletju njeni pripravki uvrstili med prepovedane droge. Aktivne učinkovine v konoplji so kanabinoidi, ki vplivajo na kanabinoidne receptorje v človeškem telesu. Delimo jih na edokanabinoide, fitokanabinoide in sintetske kanabinoide. Najbolj znana kanabinoida sta THC (tetrahidrokanabinol) in CBD (kanabidiol), ki ni psihoaktiven. Kanabinoidi lahko učinkujejo na dva načina kot stimulans in depresor, antipsihotik in halucinogen, torej lahko povzročijo tesnobo ali jo zmanjšajo. V rekreativnih namenih lahko kanabinoidi povzročajo sprostitev, evforijo, nalezljiv smeh, zgovornost, dehidracijo, slabost, zmedenost, tesnobo, znižan krvni tlak, povišan srčni utrip, zmanjšan ali povečan libido, paranoje, psihozo, kratkoročni vpliv na spomin. CBD pa je negativni alosterični modulator torej zmanjša negativne učinke THC. Učinek lahko traja pri kajenju do 4 ure pri oralnem zaužitju pa tudi do 10 ur. 

Zaradi lipofilnega značaja ima dolgo razpolovno dobo zatorej ga lahko detektiramo do enega meseca po zadnji uporabi. Zaznava je odvisna tudi od metabolizma in pogostosti uživanja. Doziranje marihuane lahko razdelimo na tri nivoje in sicer lahko, srednje in močno.

Mešanje marihuane s tobakom ni priporočljivo, saj lahko povzroči zasvojenost samostojne rabe tobaka. Boljši način filtriranja predstavljajo filtri z aktivnim ogljem, saj oglje filtrira mnoge škodljive učinke. Pri oralnem zaužitju je pri povečanju količine potrebno počakati do 2 ur, saj je lahko učinek zapoznel. Pri sočasni uporabi z etanolom je pomembno kaj je oseba zaužila prej. Če prvotno zaužiješ alkohol in nato kanabis lahko pride do povečane koncentracije THC, obratno tega učinka verjetno ni. Kakšna koli kombinacija pa je seveda nepredvidljiva.

Najpogosteje marihuano določamo v urinu, redkeje v slini lahko pa tudi v krvi in laseh.

Določamo jo lahko s hitrimi urinskimi testi, ki delujejo na principu imunokromatografije. Pogosto so ti hitri testi presejalni za več prepovedanih drog hkrati.

ZANIMIVOSTI:

  • THC je v sami surovi rastlini v obliki THCA (kisline). Psihoaktivni THC se sprosti šele po sušenju, pečenju, saj pride do dekarboksilacije.
  • Glede na znane mehanizme delovanja kenabinoidov bi lahko ti delovali simptomatsko in imeli velik terapevtski potencial. Kanabidiol (CBD) močno vpliva na imunski sistem in je psihoaktiven. Študije kažejo terapevtski učinek predvsem pri nevrodegenerativnih boleznih, kroničnih bolečinah, motnjah apetita, slabosti, srbenju ter tudi nekaterih metabolnih motnjah, vendar pa presoja o varnosti izdelkov iz kanabinoidov še ni zaključena in še ne zadostuje pogojem. Poimenovanje konoplja opredeljuje celo rastlino, z izrazom marihuana pa mislimo predvsem na posušene cvetove, liste in manjše dele stebel, ki so namenjeni rekreativni uporabi.
  • Zanimivo pa je tudi do so bili vsi šolski učbeniki do leta 1880 narejeni iz konoplje.

Amfetamin

Amfetamin je močan stimulans centralnega živčnega sistema. Nanj deluje tako, da poveča sproščanje dopamina, noradrenalina in serotonina iz presinaptičnih nevronov. Uporablja se za zdravljenje motnje pomankanja pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), narkolepsije in debelosti. Dobi se ga na recept v obliki tablet ali kapsul.

Do zlorabe največkrat pride med študenti v izpitnih obdobjih, saj izboljša budnost in zbranost. Med drugim povzroča tudi evforijo, poviša samozavest in motorične sposobnosti, poviša krvni pritisk, srčni utrip in krvni sladkor. Večji učinek se doseže tako, da se tablete zdrobi in njuha ali pa se prah raztopi in injicira, pri čemer lahko pride do neželenih stranskih učinkov kot so povišana telesna temperatura, nepravilno bitje srca in napadi.

Hitro povzroči odvisnost, ob kronični uporabi pa pride do izgube telesne teže zaradi zmanjšanega apetita, neprespanosti, nihanj v razpoloženju, motene presoje in depresije. Zaradi povišanega krvnega pritiska lahko pride do poškodb srca in ožilja, kapi ali srčnega napada.

Največjo koncentracijo v krvi po peroralnem jemanju amfetamin doseže po štirih urah, učinek je opazen po približno dvajsetih minutah. Kajenje in injiciranje pripeljeta do takojšnjega učinka, z njuhanjem pa ga dosežemo s pet-minutnim zamikom. Razpolovni čas variira od 5 do 20, tudi 30 ur in je odvisen od pH urina. Pri normalnih pH vrednostih je razpolovni čas 9–11 ur, kisel pH ga skrajša, bazičen pa podaljša.

Skoraj v celoti se izloči nespremenjen z urinom, zato je njegova prisotnost v urinskem vzorcu pokazatelj uporabe. Test, ki se uporablja za dokazovanje prisotnosti temelji na vezavi protitelesa na molekulo amfetamina v urinu. Pride lahko do lažno pozitivnega rezultata, saj metoda ni specifična in zazna tudi antihistaminike, nekatere antidepresive ali zdravila proti prehladu. Zato se za potrditev prisotnosti amfetamina naknadno lahko uporabi še plinska ali tekočinska kromatografija sklopljena z masno spektrometrijo. Zazna se ga lahko tudi v krvi ali laseh, vendar se teh metod navadno ne uporablja.

ZANIMIVOST:

  • V 20. stoletju je prišlo do množične uporabe, saj so ga med vojno uporabljali za premagovanje utrujenosti in doseganje večje predanosti pri vojakih.

Metamfetamin

Metamfetamin je zelo močan sintetični stimulant iz skupine amfetaminov in fenetilaminov. V čisti obliki ga poznamo kot bele kristale, lahko pa je tudi v obliki praška, tablet in kapsul. Primarno deluje na centralni živčni sistem, zaradi visoke topnosti v maščobah hitro prehaja skozi krvno-možgansko pregrado, kar povzroča hitrejšo in intenzivnejšo zadetost v primerjavi z drugimi stimulansi. Povzroča evforijo, močno fizično in psihično stimulacijo, občutek nagrajenosti, povišan srčni utrip in krvni tlak, pomanjkanje apetita, nespečnost, mišične krče, nemir, paranoje, psihozo.

Prekomerna uporaba lahko hitro vodi do tolerance in do hude psihične in fizične zasvojenosti, predoziranje pa se lahko konča s smrtjo. Injiciranje in kajenje sta še bolj tvegana, saj pride do močnejšega ‘rusha’ in večjega vpliva na možgane. Pri osebah s srčnimi težavami oziroma s predispozicijo za duševne motnje se uporaba močno odsvetuje. Zaradi močnega učinka pa se odsvetuje tudi kombiniranje z ostalimi drogami (alkohol, psihedeliki, antidepresivi). Zaradi nevrotoksičnosti na dopaminske nevrone so abstinenčni simptomi zelo izraziti in lahko trajajo več mesecev po prenehanju z uporabo, to so utrujenost, depresija, razdražljivost in nemir.

Učinki po snifanju nastopijo zelo hitro (0–2 min) in trajajo 2–4 ure, po oralni uporabi pa nastopijo 20–70 min po zaužitju in trajajo 3–5 ur. Razpolovni čas v telesu pa je 9–24 ur. Metamfetamin se v 10–23 % izloča v urin kot amfetamin, 30–54 % pa se ga izloči v nespremenjeni obliki. Prisotnost nespremenjenega metamfetamina v urinu je indikator njegove uporabe. Večinoma je določljiv v urinu v obdobju 2–4 dni v odvisnosti od pH. Meri se lahko tudi v krvi, kjer je prisoten do nekaj ur in s hitrimi testi sline, kjer je ravno tako odvisno od pH prisoten od 10 min pa do 50 ur. V zadnjem času se uporabljajo tudi zelo zanesljivi lasni testi (uporabi se manjši vzorec las v debelini enega svinčnika), kjer se lahko zadrži tudi do 90 dni.

ZANIMIVOST:

  • Metamfetamin so med drugo svetovno vojno vojaki uporabljali zaradi stimulativnih efektov in višje storilnosti, vendar se je sčasoma pokazal tudi njegov zasvojitveni potencial in kmalu zatem so ga začeli regulirati.

Kokain

Kokain je močan stimulans (poživilo), ki ga pridobivajo iz listov grma Erythroxylon coca, ki izvira iz Južne Amerike. V najčistejši obliki je bel, bleščeč produkt. Lahko je v obliki praška ali kot sol, najpogosteje kokain hidroklorid. V ulični prodaji je kokain pogosto s primesmi. Te razdelimo v neaktivne in aktivne. Neaktivne snovi (moka, soda bikarbona, koruzni škrob) služijo zgolj povečanju mase droge, aktivne snovi pa lahko v telesu povzročajo tudi bolj toksične učinke od samega kokaina. Primer take snovi je levamisol, ki ga v veterini uporabljajo kot zdravilo proti črevesnim zajedavcem.

Kokain je grenkega okusa in ima anestetični učinek. Ob njuhanju omrtviči nosno sluznico in žrelo. Deluje tako, da v možganih povzroči počasnejše presnavljanje živčnih prenašalcev (noradrenalin, serotonin, dopamin), zaradi česar se njihova koncentracija v živčni sinapsi poveča. Ti živčni prenašalci v telesu opravljajo več funkcij, odgovorni so za občutek sreče, samozavesti, vznemirjenja, preprečujejo utrujenost. Kokain deluje kratkotrajno, od 30 do 90 minut, učinki pa se pojavijo zelo hitro.

Razpolovni čas kokaina je približno 1 ura. Kokain ima veliko neprijetnih stranskih učinkov, med njimi krčenje mišic in žil, dezinhibicija (zmanjšan nadzor nad vedenjem in mišljenjem), povečan srčni utrip in krvni tlak, poškodba nosne sluznice, lahko pa privede do potencialno smrtnih zapletov, kot so poškodbe srčne mišice in odpoved srca, možganska kap in vročinski udar. Tveganje za nastanek zapletov je večje ob mešanju kokaina z ostalimi drogami in ob mešanju kokaina z alkoholom. Slednje je lahko zelo nevarno, saj ti dve spojini v jetrih tvorita novo spojino,kokaetilen, ki je bolj evforigen od samega kokaina in ima višjo kardiovaskularno toksičnost. LD50 kokaina pri aplikaciji mišim je 95,1 mg/kg.

Kokain je v različnih telesnih tekočinah prisoten različno dolgo. V slini je lahko prisoten od 10 minut do 24 ur, v krvi približno 6 ur in v urinu 2–4 dni po zaužitju droge. Koliko časa se kokain zadrži v telesu, je odvisno predvsem od doze, pogostosti uporabe, funkcije ledvic in jeter ter od telesne mase posameznika. Čas zaznave kokaina v slini je do 15 ur. Za določanje prisotnosti kokaina v slini se uporabljajo hitri testi.

ZANIMIVOSTI:

  • Coca-Cola je prvotno vsebovala kokain in kofein kot glavni sestavini. Kokain so pridobivali iz listov koke, kofein pa iz zrn kole. Tako je pijača dobila svoje ime.
  • Znan uporabnik kokaina je bil tudi Sigmund Freud. Tej drogi je posvetil celo knjigo z naslovom Uber Coca.

Heroin

Heroin spada v družino opioidov, pridobiva se ga iz morfija, ki je glavna sestavina opija. Obstaja v obliki prahu, ki je lahko bele, oker ali sivkaste barve. Učinki vključujejo upočasnitev dihanja in srčnega utripa, oslabitev telesne motorike, zaspanost, zmanjšan libido in upad kognitivnih sposobnosti. Pojavijo se nekaj minut po zaužitju. Nekateri se nanj odzovejo tudi negativno, z občutki strahu, slabosti in depresije. V primeru predoziranja se pojavijo znaki, kot so oslabljeno dihanje, bleda polt, mišični krči, koma, lahko tudi smrt.  Heroin spada med prepovedane droge. Uživa se lahko z vdihavanjem, kajenjem ali injiciranjem. Njegova čistost zelo niha, zato težko govorimo o natančni dozi. Če oseba ni vajena uživanja, je lahko zanje nevarno doza že 0,02 g. Dnevna količina rednega uporabnika je odvisna od razvite tolerance, načina uživanja in učinka, ki si ga želi.

Heroin povzroča močno fizično in psihično zasvojenost. Toleranca hitro raste in je odmerek potrebno povečevati, da se dosežejo enaki učinki. O zasvojenosti govorimo, ko ob abstinenci nastopijo odtegnitveni znaki oz. kriza. Najpogostejši vzrok za predoziranje je nepričakovana čistost droge ali pa mešanica z drugimi drogami ali nevarnimi snovmi. 

Zmanjševanje škode:

  • Heroin naj se uporablja v manjših dozah in brez primesi drugih snovi.
  • Naj se ne uporablja prepogosto, saj vodi v močno zasvojenost.
  • V primeru injiciranja naj se uporablja lasten sterilni pribor, ki se ga ne sme izmenjevati z drugimi.
  • O zaužitju heroina naj se o tem obvesti prijatelje, saj lahko ob morebitnih zapletih in klicu reševalcev pomagajo z ustreznimi informacijami.

Določanje, testiranje:

Heroin se lahko določa tudi v urinu in je imunokromatografski test. Heroin se lahko določa v urinu do 1 dan po zaužitju, v krvi nekaj ur po zaužitju, odvisno od količine zaužite droge in v slini 10 min do 4 ure po zaužitju in je odvisen od pH sline. Razpolovni čas heroina je 3–6 ur.

ZANIMIVOST:

  • Če pride do delitve pribora za injiciranje, lahko to vodi do bakterijskih ali virusnih okužb. Najpogostejša je okužba z virusom hepatitisa C. Zaradi pogostega vbadanja lahko pride do brazgotin, kožnih abscesov in odmiranja žil. Dolgoročno uživanje lahko pripelje do infekcij srca in depresije dihanja.

Metadon

Metadon je sintetični opioid v obliki belega kristalnega praška grenkega okusa, ki so ga ustvarili nemški zdravniki med drugo svetovno vojno in ga uporabljali za zdravljenje ljudi s hudimi bolečinami.

Metadon povzroči, da se možgani in živčni sistem odzivajo na bolečino tako, da občutimo olajšanje. Njegovi učinki pa so počasnejši kot pri drugih zdravilih kot je npr. morfin. Danes ga zdravniki predpisujejo za lajšanje bolečine po poškodbah, operacijah ali dolgotrajnih boleznih, poleg tega pa je v uporabi tudi pri zdravljenju zasvojenosti z določenimi drogami kot so heroin, kodein, morfin itd. Pri slednjih povzroča podoben učinek in prepreči neželeno psihično reakcijo in potrebo po nadaljnji uporabi.

Razpolovna doba metadona se med ljudmi zelo razlikuje. V različnih študijah se vrednosti gibljejo od 8 pa vse do 60 ur. Razpolovna doba je odvisna od predhodnega jemanja opiatov kot je metadon. V tem primeru traja dlje časa, da se izloči iz organizma.  Poleg tega je razpolovna doba odvisna tudi od metabolizma, starosti, telesne teže in višine ter zdravja posameznikov. Da se metadon popolnoma izloči iz telesa je potrebno precej časa, zato v telesu ostane relativno dolgo, se tako kopiči in lahko povzroči zastrupitev. V urinu ostane od 6 do 12 dni, v foliklih las do 90 dni, v krvi pa samo približno 24 ur, zato določanje v krvi ni tako zaželjeno. Zelo pomembno je, da se razpolovna doba določi za vsakega posameznika posebej, saj se tako izognemo predoziranju.

Metadona ne smejo jemati osebe s težjo obliko astme ali dihalnimi problemi, ljudje z gastrointestinalno oviro, jetrnimi in ledvičnimi težavami. Prav tako je neprimeren za uporabo med nosečnostjo, saj lahko povzroči življenjsko ogrožajoče stanje novorojenčka.  Neprimerna uporaba metadona lahko vodi v zasvojenost, predoziranje ali celo smrt, posebej pri otrocih ali osebah, ki ga uživajo brez zdravniškega recepta.Ob hkratnem uživanju alkohola ali drugih zdravil kot so benzodiazepini, se lahko pojavijo hudi stranski učinki, kot so zaspanost, upočasnjeno dihanje, koma ali celo smrt. Poleg tega lahko metadon povzroči tudi motnjo srčnega ritma.

Vzorci izbora za testiranje na vsebnost metadona so kri, slina, lasje ali pa urin. Testiranje v slini je najlažje, poleg tega pa tudi ne-invazivno, medtem ko so testi krvi invazivni in dragi vendar zelo točni, testiranje metadona v laseh pa je lahko uporabno, kadar ugotavljamo njegovo prisotnost dlje časa od uporabe. Najbolj primeren vzorec za testiranje je urin, saj je njegov odvzem ne-invaziven, metadon zaznamo v urinu relativno dolgo po aplikaciji, poleg tega pa so taki testi najcenejši. Presejalno testiranje poteka na osnovi imunokemičnih testov, pri tem pa sta najpogosteje uporabljeni metodi EMIT (Enzyme Multiplied Immunoassay) in FPIA (Fluorescence Polarization Immunoassay). Za potrditev in kvantifikacijo pa se uporabljajo različne metode na osnovi kromatografije.

ZANIMIVOSTI:

  • Ljudje odvisni od heroina, ki preidejo na zdravljenje z metadonom, postanejo dokazano bolj zdravi in zaživijo urejeno in bolj varno življenje. Njihova življenjska doba se podaljša, v bistveno manjši meri se ukvarjajo s kriminalom, manjkrat potrebujejo pregled pri zdravniku ali sprejem v bolnišnico in se bistveno manjkrat okužijo s hepatitisom C ali s HIV.
  • Metadon ni zdravilo, ki bi opioidno odvisnost pozdravilo enkrat za vselej v smislu, da bolnikom ne bi bilo več treba uživati opioidov, je pa oblika zdravljenja, ki izboljšuje kvaliteto življenja in zmanjšuje škodo, ki jo opioidna odvisnost povzroča posamezniku, njegovi družini in družbi.

Kodein

Kodein je uporabljen kot analgetik (srednje močni opioidi za srednje močno bolečino-pogosto uporabljeni pri onkoloških obolenjih), antidiaroik, antitusik.

Razpolovna doba: 2–9 ur v krvni plazmi. Terapevtski odmerek doseže vrh po 2 urah in traja 4–6 ur. Večina se ga izloči prek urina v roku 24 ur.

Lahko pride do odvisnosti, zato moramo stanje bolnika med zdravljenjem redno preverjati. Kodeina ne smejo jemati: otroci mlajši od 12 let, nosečnice, alergiki na kodein, otrokom pod 18 let, ki so imeli odstranjene mandelje zaradi obstruktivne speče apneje … Po kodeinu posegamo šele po tem ko analgetiki 2. reda (paracetamol, ibuprofen, naproksen) niso učinkoviti. Paziti moramo, če bolnik jemlje še kakšna zdravila, saj obstaja možnost interakcije s hipnotiki in antidepresivi. Previdni moramo biti pri shranjevanju zdravila, saj le-ta ne sme biti dostopen otrokom in ostalim osebam, ki ga ne uporabljajo. 

Neželeni učinki kodeina:
> 10 %: zaprtje, zaspanost
1–10 %: hipotenzija, tahikardija, bradikardija, zmedenost, omotica, glavoboli, slabost, halucinacije, nemir, depresija dihanja, anoreksija, sedacija, retenca urina, srbenje, urtikarija, potenje, delirij, mioklonus, krči

Vzorci za določanje in testi
Približno 90 % zdravila izločijo ledvice skozi urin. Pregledi urina so najpogosteje uporabljeni testi drog v mnogih okoljih, ker so sorazmerno enostavni in stroškovno učinkoviti. Pozitiven rezultat urinskega testa običajno kaže, da je posameznik v zadnjih 1 do 3 dneh uporabljal kodein, morfij ali heroin (kateri so vsi opiati).

Krvne preiskave se uporabljajo manj pogosto, ker so bolj invazivne in dražje od preiskav urina. Lahko pa jih uporabimo v primerih, ko oseba ne more zagotoviti vzorca urina ali potrditi nepričakovanega pozitivnega rezultata testa urina. Okno za odkrivanje kodeina na krvnem testu je le 24 ur.

Testiranje sline je lahko tudi priročna možnost, saj je kodein mogoče zaznati v ustni tekočini do 4 dni po zaužitju. Na zbiranje vzorcev pa lahko vplivajo številni dejavniki, vključno z nizko vsebnostjo ustne tekočine zaradi vrste fizioloških dejavnikov, vključno s stranskimi učinki samega zdravila.

Uporabo kodeina lahko zaznamo s testom lasnih mešičkov v času do 3 mesecev od zadnjega vnosa. Vendar uporabe, ki se je zgodila v zadnjih 2 do 3 tednih tik pred testom, ne bo mogoče zaznati.
Analiza z uporabo metod, kot je masna spektroskopija, lahko včasih pomaga razlikovati med resnično uporabo opiatov in porabo maka. Nekatera zdravila lahko sprožijo tudi lažno pozitivne rezultate testa na presejalnih testih.

Znano je, da verapamil (zaviralec kalcijevih kanalčkov, ki se uporablja za zdravljenje hipertenzije), difenhidramin (antihistaminik, ki ga pogosto najdemo pri zdravilih za alergijo in prehlad) in doksilamin (antihistaminik, ki ga pogosto najdemo v zdravilih za alergijo in pripomočke za spanje) povzročajo lažne pozitivne učinke na opiate na testih encimskega imunskega preskusa (EIA).

Kako dolgo je kodein mogoče zaznati v telesu po odmerku, je odvisno od večih dejavnikov: odmerek ki ga vzamete, kako pogosto uporabljate zdravila, druga zdravstvena stanja, starost, stopnja hidracije, raven aktivnosti, metabolizem, teža ter vrsta preizkusa drog.
Ker bodo imeli posamezniki različne spremenljivke, je skoraj nemogoče natančno določiti, kdaj se bo kodein pojavil na testu drog. Preskušanje drog se lahko uporablja v različnih situacijah in okoljih, vključno s presejalnimi testi za zaposlitev, udeležbo športnih organizacij, nadzorom uporabe opiatov ter v pravne in forenzične namene.

  • ZANIMIVOSTI:
    Raziskave kažejo, da lahko žvečilni gumi ali uživanje sladkarij, ki vsebujejo citronsko kislino, znatno znižajo raven kodeina v slini.
  • Uživanje živil, ki vsebujejo mak, lahko sproži lažno pozitiven rezultat testa za opiate. Makovo seme vsebuje sledove morfina in kodeina. Čeprav niso dovolj za doseganje enakih učinkov kot opiati na recept, so raziskave pokazale, da je uživanje samo enega makovega kolača ali dveh vrečk z makovim semenom dovolj, da se prikaže na običajnem zaslonu z zdravili.

Čudežne gobe

V prvo kategorijo sodijo bolj popularne gobe iz rodu Psilocybe, ki vsebujejo aktivni učinkovini psilocibin in psilocin. V drugo kategorijo pa spadajo manj popularne gobe iz rodu Amanita, ki vsebujejo ibotenično kislino in pomembnejši muskimol. Tradicionalno se uporabljajo v šamanizmu in v novejših časih tudi rekreativno.

Čudežne gobe so zaužiti na enega od teh treh različnih načinov, odvisno od izbrane sorte in glede na osebne želje. Nekatere lahko jemo surove, druge posušene ali pripravljene v obliki čaja. Alternativni tretji pristop pa je zaužiti samo halucinogeni ekstraktpridobljen iz gob v tečni kapljični obliki. Če so dlje časa izpostavljene visokim temperaturam, izgubijo aktivnost.

Učinki so zelo odvisni od doze, razpoloženja in okolja. Večje doze zahtevajo bistveno boljše psihične priprave in bolj kontrolirano/varno okolje. Največkrat navedeni učinki so:

smejanje, sedacija, percepcija telesa in njegove teže, pretirano zehanje, vrtoglavica, evforija, konceptualno razmišljanje, deluzije, spremembe videnja (psevdohalucinacije), sinestezije (npr. slišiš barve ali vidiš glasbo), strah, zmedenost, dezorientacija, mišični krči, motnje spomina, povečane zenice, slabost in bruhanje.

Za razliko od ostalih prepovedanih substanc, gobe s psilocibinom niso toksične ali zasvojljive.  Poleg tega lahko ljudje dokaj hitro razvijejo toleranco na psilocibin, zaradi česar je težko doseči kakršen koli učinek po več dneh večkratne uporabe. Vseeno pa se ne sme zanemariti nepričakovanih reakcij in učinkov, kot so anksioznost, paranoja, deluzije in psihotični trenutki, ki se lahko pojavijo, še posebej pri ljudeh s predispozicijo razvoja psihotičnih stanj. Čeprav se negativne reakcije oziroma »bad tripi« pojavijo v večini neizkušenim in nepravilno pripravljenim (»set and setting«) uporabnikom, se lahko spontano pojavijo tudi pri najbolj izkušenih.

Doze gob s psilocibinom so odvisne od potentnosti gobe (celotna vsebina psilocina in psilocibina), ki lahko variirajo med vrstami ali celo znotraj iste vrste. Odvisna je od načina kultivacije, časa pobiranja, sušenja, načina priprave ipd.

Doze pri oralni uporabi suhih cubensis gob:

  • Lahka: 0,25–1,5 g
  • Srednja: 1,5–3 g
  • Močna: 3–5 g

Učinki nastopijo po 15–30 minutah in trajajo glede na dozo 3 do 6 ur.

Pri konzumiranju psilocibina priporočamo dosledno upoštevanje splošnih napotkov zmanjševanja škode pri uporabi halucinogenov: izbira primernih okoliščin, kraja in časa (»set in settinga«), imeti »trip-sitterja« oz. trezno osebo, ki bo skrbela za vašo dobrobit v času zadetosti, ipd. 

Najbolj pogosto opazen negativni učinek je anksioznost ali zelo velik strah, ki pa se lahko z umikom v varno okolje in pomirjujočim in vzpodbudnim pogovorom razreši. 

Uporaba gob se odsvetuje v primeru težav v duševnem zdravju.

Medtem ko lahko test urina navadno zazna prisotnost čudežnih gob v telesu le 24 ur(sledi je mogoče najti do enega tedna kasneje pri nekaterih posameznikih), lahko test lasnih mešičkov ugotovi, ali jih je nekdo zaužil do 90 dni po poraba. Preizkusi drog za lase na pramenih so hitri in neverjetno natančni.

ZANIMIVOSTI:

  • V eni študiji so zmerni odmerki psilocibina – skupaj s psihoterapijo – bolnikom z rakom pomagali premagati tesnobo in depresijo, povezano z diagnozo, kar je dolgoročno dvignilo kakovost življenja in optimizem.
  • Nekatera umetniška dela, kot so “izjemni gobji kamni” starih Majev in freske, poslikane v osrednji Mehiki, segajo že več kot 2000 let nazaj.
  • No, izkazalo se je, da obstaja približno 200 vrst gob, ki jih lahko uvrstimo med “čudežne gobe”.
  • Na Nizozemskem lahko kupite čudežne tartufe (zgodnejša faza razvoja gob), ne da bi kršili zakon. Številne druge države, na primer Jamajka in Češka, vam omogočajo, da gojite svoje čudežne gobe.

DMT

Dimetiltriptamin (DMT) je psihoaktivna substanca iz družine triptaminov, njena uporaba pa povzroča zelo intenzivne halucinacije in močne psihedelične učinke. DMT se najpogosteje kadi, snifa, injicira ali pa se ga jemlje v zvarku (ayahuasca), medtem ko pri oralni uporabi ni aktiven, saj ga encimi v telesu prehitro razgradijo, da bi prišlo do opaznih učinkov. DMT namreč pri oralnem zaužitju preko procesa deaminacije razpade pod vplivom monoaminske oksidaze in je tako oralno zaužit neučinkovit, razen če so prisotni inhibitorji monoaminske oksidaze, kot na primer v zvarku ayahuasce.

Pri marsikaterem uporabniku DMT-ja je cilj doseči tako imenovano »break through« izkušnjo. Učinki pri kajenju oziroma vaporiziranju nastopijo zelo hitro (0–60 sekund) in trajajo od 6 do 20 minut, odvisno od zaužite količine (običajna doza pri kajenju znaša 5–20 mg). Med drugim vključujejo popolno izgubo vizualnega stika z realnostjo, intenzivne halucinacije in vzorčenje, radikalne spremembe dojemanja, močan »rushing«, občutek intenzivne življenjsko spreminjajoče spiritualne izkušnje, zvočne halucinacije (brnenje), spremembe v dojemanju časa (trip se zdi neskončno dolg), strah, tesnobo in paranojo, težave z integracijo izkušenj ter dvig srčnega tlaka in utripa.

Tveganje zasvojenosti z DMT še ni popolnoma znano, prav tako ni bilo opravljenih dovolj raziskav, da bi v celoti ugotovili dolgoročne učinke uporabe. Za razliko od ostalih halucinogenov, je pri DMT malo dokazov, da povzroča kakršnekoli fizične odtegnitvene simptome, zato je tudi manj verjetno, da bi povzročil zasvojenost. Čeprav o njem poročajo le redko, lahko nekateri uporabniki razvijejo psihološko zasvojenost in začnejo pogosteje uporabljati samo drogo. Zaradi hitrega pojava učinkov lahko nastopijo dodatne težave v primeru, da uporabnik ni pripravljen, prav tako je priporočljiva uporaba v sedečem položaju. Uporaba DMT-ja se odsvetuje v primeru težav v duševnem zdravju.

DMT lahko določimo v urinu do 24 ur po zaužitju, v lasnih foliklih v roku treh mesecev, medtem ko se v krvi in slini DMT metabolizira veliko hitreje in po uri ali dveh ni več zaznaven. Za detekcijo se uporabljajo kromatografske metode in sicer najpogosteje tekočinska kromatografija s tandemsko masno spektrometrijo (LC-MS/MS), tankoplastna kromatografija visoke ločljivosti (HPTLC) in plinska kromatografija.

ZANIMIVOST:

  • Med ostalimi imeni, ki se še uporabljajo za DMT, je tudi »The Businessman’s Trip« ali »The Businessman’s Lunch«, saj je možno celotno doživetje izkusiti med običajnim odmorom za kosilo.

Ayahuasca

Ayahuasca je mešanica oziroma napitek, narejen iz različnih psihoaktivnih rastlin, ki rastejo v Južni Ameriki. Ponavadi vsebuje vsaj eno rastlino, ki vsebuje psihoaktivno snov DMT in rastlino, ki doprinese MAO inhibitorje, saj se sam DMT v telesu razgradi, še preden pride do opaznih učinkov. Največkrat se uporablja tropska plezalka Banisteriopsis caapi.

Ayahuasco domorodci s področja Amazonije že stoletja uporabljajo v zdravilne in duhovne namene. Obrede, ki potekajo v pragozdovih, vodijo šamani, ki so za njih posebej izurjeni. Učinki se običajno pokažejo v eni uri po zaužitju, vrh dosežejo po 90 minutah, po 4 urah pa izginejo. Po zaužitju so posamezniki lahko vzhičeni, prestrašeni, ali pa doživijo nekakšno razsvetljenje. Zelo pogosti so prividi, v katerih vidijo vse mogoče – živali, prikazni, robote, neznana bitja in še kaj. Napitek pa ima tudi fizične učinke na telo, saj lahko povzroči bruhanje, drisko, povišan krvni tlak in srčni utrip ter zoženje zenic. Introspektivno stanje, ki je značilno za izkušnjo z ayahuasco, človeku omogoča močno refleksijo preteklih dogodkov in ponavadi vsebuje preplet misli, spominov in telesnih občutij. V zadnjem času se pojavljajo raziskave, ki kažejo na zelo obetajoče vplive ayahuasce pri zdravljenju psihičnih bolezni, odvisnosti, depresije, anksioznosti in posttravmatske stresne motnje.

Uživanje tega napitka je varno le, če je oseba fizično zdrava. Povišan krvni tlak ali druge bolezni srca lahko ob uživanju privedejo tudi do smrti. Prav tako pa lahko do tega pride ob zaužitju prevelike količine napitka. Pred zaužitjem je potrebno poskrbeti tudi za duševno zdravje, oseba mora biti čimbolj mirna in pozitivno naravnana.

Psihoaktivna substanca v ayahuasci DMT se v telesu presnovi zelo hitro, zato ga je zelo težko določiti v krvi ali urinu. Običajni testi, ki se izvajajo ob sumu na zlorabo drog, ayahuasce oziroma DMTja ne zaznajo. V urinu je DMT prisoten do 24 ur po zaužitju, za njegovo detekcijo pa se najpogosteje uporabljajo kromatografske metode.

ZANIMIVOSTI:

  • Ime ayahuasca izvira iz jezika domorodcev Južne Amerike; “aya” lahko pomeni duh, duša ali pa truplo; “waska” pa vrv ali trta. Običajno se prevede kot “vrv duše”.
  • Obredi z uživanjem Ayahuasce v Južni Ameriki običajno potekajo vsak teden ali vsakih 14 dni.
  • Šamani iz Južne Amerike občasno pridejo tudi v Slovenijo in pri nas opravljajo svoje obrede, nekateri od njih pa vključujejo tudi uživanje Ayahuasce. Na njih se lahko prijavi kdorkoli.

LSD

Dietilamid lisergične kisline ali LSD je polsintetični psihadelik, sintetiziran iz lizergične kisline, ki se pridobiva iz gliv (vrsta glive, ki raste samo na ržu). Svoj učinek povzroči tako, da se veže na receptorje v možganih, kjer bi se normalno vezal serotonin in tako deluje stimulativno na telo. Povzroča halucinacije, različno zaznavanje oblik in barv, tesnobo, depresijo, povišan utrip in krvni tlak, razširjene zenice in zmanjšanje apetita. Substanca se jemlje oralno (v obliki tablet) v mikrodozah. Učinki se pojavijo po 15 do 90 minutah in povprečno trajajo od 3 do 10 ur.

Znano je, da se dan po zaužitju pojavi akutna depresija, zaradi izčrpanja serotoninskih receptorjev. Pri osebah s predispozicijo za duševne motnje se uporaba močno odsvetuje. Zaradi močnega učinka pa se tudi odsvetuje kombiniranje z ostalimi drogami. LSD in alkohol lahko izničujeta učinke drug drugega, kar lahko vodi do nepredvidljivih posledic.

LSD ne povzroča fizične zasvojenosti, vendar lahko ustvari visoko toleranco po vsakem zaužitju. Posledica visoke tolerance je, da mora posameznik vzeti vedno večji odmerek substance, za enak učinek. Po nehanju dolgotrajnega jemanja se pojavijo depresija, anksioznost, težka koncentracija, psihoza in motnje razpoloženja.

Čisti LSD se odstrani iz organizma po 6 do 8 urah, njegovi metaboliti pa se prečistijo šele po 2 do 5 dneh. Zaradi lažje izvedbe analize se večkrat določajo njegovi metaboliti (2-okso-3-hidroksi LSD). Najbolj uporabljena preiskava je določanje z urinskimi testi z metodo LC-MS/MS. Tu se določa 2-okso-3-hidroksi LSD. Minimalna koncentracija, ki jo test lahko zazna je 0,5 ng/mL. Urinski test se lahko izvede do 5 dni po zaužitju snovi. Določa se lahko tudi z urinskimi trakovi, vendar mora biti koncentracija metabolita nad 20 ng/mL, da ga urinski trak lahko zazna.

V krvi ostane 8 do 16 ur, določa se z LC-MS/MS. V laseh se lahko zazna do 90 dni po zaužitju, vendar se zaradi težko zaznavnih koncentracij ne uporablja.

ZANIMIVOST

  • V 50. letih se je uporabljal za zdravljenje alkoholizma in depresije. Verjeli so, da zaradi svojega močnega učinka lahko povzroči razsvetljenje in obrat mišljenja, ki bi vodil do treznosti. V novejših študijah so potrdili, da LSD pomaga v kratkoročnih dobah, vendar po 1 letu nima več svojega učinka.

MDMA in ekstazi

MDMA oziroma 3,4-metilendioksi-metamfetamin spada v razred fenetilaminov in amfetaminov. Deluje stimulativno in psihedelično. Poznan je tudi kot molly, madam, adam (v obliki kristalov, prahu), ekstazi, x, e, bombon, cukr (v obliki tablete). Ekstazi je splošen izraz za tablete, ki lahko vsebujejo različne psihoaktivne substance. Običajno se jemlje oralno (tablete, kristali) možno pa je tudi snifanje, vendar je takrat tveganje za zaplete večje.

Deluje na sproščanje različnih živčnih prenašalcev, kot so serotonin, dopamin, noradrenalin. Neposredno deluje na nekatere receptorje (α2-adrenergične in nekatere serotoninske receptorje), vpliva na sproščanje hormonov (oksitocin, kortizol, ADH).

MDMA je entaktogena droga in povzroča učinek evforije, empatije, povečane energije, povezanosti z drugimi ljudmi ipd. Povzroča razširitev zenic, povišano telesno temperaturo, pulz in krvni tlak, krč žvekalnih mišic in škrtanje z zobmi ter urinsko retenco.

Prisotni so lahko tudi nekateri kratkoročni ali dolgoročni neželeni učinki. Kratkoročni učinki, kot na primer slabost, so manj resni in običajno minejo po 20 minutah. Pride pa lahko tudi do resnejših zapletov, kot so napadi panike, odpoved ledvic, hiponatriemija, dehidracija, vročinski udar, možganski edem, možganski ali srčni infarkt. Dolgoročni neželeni učinki pa so depresija, ki lahko traja nekaj dni, lahko pa tudi več tednov ali celo mesecev in hude psihične težave (pri posameznikih, ki jih že imajo oz. jih imajo njihovi družinski člani). Redna (vsakotedenska) uporaba pa lahko povzroči hudo izgubo telesne teže in izčrpanostter odpoved ledvic. MDMA lahko povzroči psihično zasvojenost, ne pa fizične.

Nekaj nasvetov in opozoril glede uporabe MDMA:

Močno se odsvetuje uporaba MDMA ob jemanju MAOI (antidepresivi). Nekatere učinkovine, kot so konoplja, amfetamini (spid) in kokain, povečajo možnost pojava neželenih učinkov (panični napadi, nevrotoksičnost, kardiotoksičnost), druge pa zaradi interakcije z MDMA povečajo možnost predoziranja (alkohol, nekateri antibiotiki). Pri uporabi MDMA lahko pride do predoziranja! Znaki predoziranja so tresenje, zmedenost, zvišana telesna temperatura in krvni tlak, krči slabost in celo smrt.

Pri oralni uporabi učinki nastopijo po 20 do 90 minutah in trajajo 3 do 5 h. Razpolovna doba je približno 6 h, odvisno od hitrosti presnove in pH urina. MDMA se presnavlja v jetrih, kjer nastane aktivni metabolit, ki pa ima daljšo razpolovno dobo (16 do 38 h).

MDMA lahko določamo v urinu, kjer ostane 1 do 3 dni po zaužitju in je najpogostejši vzorec za preiskavo. V krvi in slini ostane 1 do 2 dni, zaznamo ga pa lahko že po 15 do 30 min po zaužitju. V laseh pa ga lahko zaznamo tudi do 3 mesece po zaužitju.

Za testiranje v bioloških vzorcih se lahko uporabljajo hitri testi z imunokromatografskim sistemom, kjer se kot vzorec najpogosteje analizira urin. V laboratorijih pa se običajno uporablja plinska kromatografija sklopljena z masno spektroskopijo (GC-MS).

ZANIMIVOST:

  • V preteklosti se je uporabljal v psihoterapiji, danes pa potekajo študije, ki raziskujejo ali bi bila ponovna uvedba v psihoterapijo smiselna in varna.

Ketamin

Ketamin je hitro delujoči disociativni anestetik, ki ima disociativne, halucinogene in anestetične učinke. Spada med sintetične droge, ustvarjen pa je bil v farmacevtske namene v 60. letih in spada med osnovna zdravila WHO. Najpogosteje se kot anestetik uporablja v veterini, redkeje tudi v medicini. Ketamin deluje kot NMDA antagonist, dopaminski agonist, inhibitor ponovnega prevzema serotonina, dopamina in norepinefrina. Ima antidepresivne, halucinogene, anestetične, analgetične in nevroprotektivne učinke. Zaradi načina njegovega delovanja se raziskuje potencialna učinkovitost za zdravljenje depresije, samomorilnosti, bipolarne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje in posttravmatske stresne motnje. Na črnem trgu se ketamin kot rekreativno drogo dobi v obliki kristalno belega prahu ali tekočine.

Najpogostejša oblika uporabe je snifanje, lahko se tudi zaužije oralno ali pa injicira (intravenozno ali intramuskularno). Učinkuje zelo hitro, v 5 do 20 minutah, učinki trajajo 60 do 90 minut. Doze nad 100 mg pri snifanju lahko povzročijo K-hole oz. ketaminsko luknjo. Pri tem pride do močnih halucinacij, izventelesnega doživljanja in stanja zavestne paralize, kar pa je zelo strašljiva izkušnja. Drugi učinki so fizična evforija, disociacija, slabše upravljanje s telesom, omrtvičenost (duševna in fizična), poslabšanje vida, depersonalizacija, halucinacije, amnezija, nezmožnost osredotočanja, slabost in bruhanje, zvišanje ali znižanje krvnega tlaka in srčnega utripa. “Comedown” oz. streznitev lahko spremlja huda tesnoba in depresija. Ob dolgotrajni uporabi lahko pride do motenj v kratkoročnem spominu, težav z odvajanjem urina in poškodb sečil. Poškodbe mehurja so lahko tako hude, da je potrebna presaditev. Ketamin povzroča močno zasvojenost. Toleranca se hitro razvije in je lahko precej visoka.

Iz telesa se izloča skozi jetra, konjugirani hidroksi metaboliti se večinoma izločajo renalno. Razpolovna doba ketamina je 100 do 200 min.

Sledi ketamina v telesu lahko določamo s preiskavami krvi, urina, sline in las. V slini in krvi lahko zaznamo sledi ketamina do 24 h kasneje. V urinu se lahko ketamin lahko zazna še 14 dni pozneje, v laseh pa ostanejo sledi metabolitov tudi do 3 mesece. V laboratoriju se za določanje uporablja absorpcijska spektrometrija, v kliničen namen pa se uporablja tekočinska kromatografija.

Mešanje z različnimi depresorskimi drogami (alkohol, opioidi, benzodiazepini, GHB) je lahko zelo nevarno, saj ketamin še ojača njihove depresorske učinke. Nekatera zdravila, kot so ritanovir in kobicistat lahko potencialno zvišajo količino ketamina v telesu.

ZANIMIVOSTI:

  • Ketamin so začeli prodajati v 70. letih in ga oglaševali kot bolj varno alternativo PCP-ja (t.i. “Angel dust”).
  • Lansko leto je FDA (Food and Drug Administration) odobrila prodajo ketamina v obliki nosnega spreja, kot zdravilo za zmanjševanje simptomov depresije. Bolniki so sicer opisali več neželenih učinkov, kot so panični napadi, glavoboli in občutke pijanosti, pojavlja pa se tudi vprašanje zlorabe in odvisnosti.

Xanax

Xanax je zdravilo z zdravilno učinkovino alprazolam. Predpisuje se za zdravljenje splošne anksioznosti, paničnih napadov ali depresije (na recept). V medicini je to dobro poznano zdravilo, pogosto pa je tudi predmet zlorabe v nemedicinskih namenih.

Alprazolam sodi v skupino benzodiazepinov, je hitro delujoč in ima razpolovno dobo 8 do 16 ur. Presnavlja se v jetrih, kjer nastajajo metaboliti, ki pa so bistveno manj aktivne učinkovine. Brez težav prehaja krvno-možgansko bariero in vstopa v osrednje živčevje. Alprazolam ima sedacijski učinek. Veže se na GABA receptorje, ki inhibirajo delovanje določenih možganskih centrov.

Najpogostejši neželeni učinki so zaspanost, sedacija, omotica in utrujenost. V primeru nenadne prekinitve zdravljenja se lahko pojavijo povratni ali odtegnitveni simptomi, zato se proti koncu zdravljenja predpisano količino postopoma zmanjšuje.

Zloraba in odvisnost od alprazolama je med bolniki redek pojav. Vendar pa je, tako kot pri ostalih benzodiazepinih, zloraba v nemedicinske namene zelo pogosta. Zaradi sproščujočih in pomirjujočih učinkov se alprazolam pogosto ne dozira na načine ali v intervalih, ki so predpisani. Posebno pozornost zahteva istočasno jemanje alprazolama in uživanje alkohola. Oba sta depresanta, zato je njun učinek pomnožen. Hkratni vnos alprazolama in alkohola lahko vodi v bistveno slabšo sposobnost izvedbe nalog, ki zahtevajo večjo mero pozornosti. Zaradi zaviranja delovanja centralnega živčnega sistema se podobno dogaja tudi pri sočasnem jemanju alprazolama in drugih benzodiazepinov ali depresantov. Kombinacija omenjenih snovi ob velikih odmerkih lahko vodi celo v smrt. V nosečnosti lahko alprazolam in njegovi metaboliti prehajajo skozi posteljico in se pozneje tudi pojavijo v materinem mleku. Zato se uporaba alprazolama med nosečnostjo in dojenjem odsvetuje (razen v izjemnih primerih).

Psihološka odvisnost in postopno višanje tolerance sta tveganji pri vseh benzodiazepinih, tudi pri alprazolamu. Odvisnost je bolj pogosta pri posameznikih, ki so v preteklosti že imeli težave z odvisnostjo od drugih substanc ali alkohola.

Najpogostejše metode za določanje alprazolama so GC-ECD, GC-MS in HPLC. Kot vzorec se lahko uporabi krvna plazma ali urin.

Alprazolam je varno in učinkovito zdravilo, če se jemlje po navodilih. V nasprotnem primeru pa lahko povzroči hude težave, zato je pri njegovi uporabi nujno skrbno ravnanje in spremljanje terapevtskega učinka.

ZANIMIVOSTI:

  • Alprazolam v Sloveniji najdemo pod tržnim imenom “Helex”.
  • Leta 2018 je bil alprazolam v Sloveniji eden od najbolj predpisanih učinkovin med anksiolitiki.

Hitri testi LC-MS/MS REIMS

Prepovedane substance se lahko testirajo na dva načina. Test se izvede v laboratoriju ali na mestu odvzema (tj. hitri test). Za hitre presejalne teste je značilen hiter rezultat, vendar so bistveno manj specifični. Na lističu ali nosilcu, ki je vgrajen v ploščico, so pripravljene vse kemikalije oziroma vsi reagenti, tako da poteče kemijska, encimska ali imunokemijska reakcija v nekaj minutah zatem, ko dodamo biološki material: kri, urin ali slino. Rezultat reakcije se prikaže kot optična sprememba (obarvanje, nastanek ali izostanek barvne črte), kar lahko zaznamo z očesom ali pa v ta namen uporabimo optične čitalce. Pravilna izbira in kvaliteta reagentov, optimalno razmerje kemikalij in uravnan časovni potek določajo kvaliteto hitrega testa, ki jo mora proizvajalec zagotavljati v določenem časovnem obdobju.

Kot vzorec preiskovanja lahko vzamemo različne biološke materiale, ti pa različno dolgo zadržujejo drogo v sebi, kot je zapisano v razpredelnici:

Biološki materiali

Okno opazovanja

Kri (serum)

od nekaj ur do 1–2 dni

Urin

od nekaj ur do 3 dni

Slina (ustna tekočina)

od nekaj ur do 1–2 dni

Znoj

nekaj tednov

Lasje

mesece/leta

Urinski hitri test se največkrat izvede s pomočjo urinskih trakov. Trak vsebuje več predelov z reagenti, ki interagirajo z morebitno substanco ali njenim metabolitom v vzorcu urina. Ob pozitivnem rezultatu lahko vidimo spremembo barve na predelu, kjer se je reakcija zgodila. Z enim trakom lahko dokažemo več drog. Odvisno od vsake je koliko časa ostane v organizmu, test pa je vedno najbolje določljiv v čim krajšem času po aplikaciji droge. Test ni najbolje občutljiv za majhne koncentracije (lažno negativen rezultat), z reagenti pa lahko reagirajo tudi druge prisotne snovi (zdravila in presnovki), kar povzroči lažno pozitiven rezultat. Rezultat lahko preberemo v 5–10 minutah.

Hitri testi sline temeljijo na enakem principu kot pri urinskih testih. Vzorec se lahko vzame s pomočjo lističa, ki ga posameznik drži nekaj sekund na jeziku, zaradi česar se je razvilo poimenovanje “lizika”. Listič se potem vstavi v reagentni trak, kjer lahko poteče reakcija. Zavedati se moramo da so odvzeti vzorci sline včasih zelo majhni, veliki komaj 0,1–0,2 mL. Najbolj natančne rezultate pridobimo s preiskavami v samem laboratoriju z bistveno bolj občutljivimi metodami. 

Med hitre teste upoštevamo tudi merjenje substanc v izdihanem zraku. Najpogosteje se merita alkohol in etanol, oboje pa se zaznava s pomočjo prenosnih naprav. Naprava lahko vsebuje reagente, ki z alkoholom reagirajo (alkotest) ali se meri določena absorpcija IR svetlobe molekul v izdihanem zraku. Na osnovi reakcije, se tvori električni tok, ki nam pove koncentracijo alkohola v zraku, ta pa je proporcionalna koncentraciji alkohola v krvi. 

V laboratoriju se uporabljajo metode, ki uspejo zaznati najmanjše količine snovi. Včasih kombinacija metod z uporabo plinske kromatografije z masnim detektorjem (GC/MS) ni dovolj, temveč je potrebno uporabiti tudi tekočinsko kromatografijo,povezano s tandemsko masno spektrometrijo (LC/MS/MS). Določijo se lahko nove sintetične droge, že znane droge ali kot potrditev hitrih testov. 

Med nekatere hitre teste uvrščamo:

  • Dräger DrugCheck 5000

Omenjen hitri test v slini hkrati določa 5 skupin drog: kanabis (THC), kokain (COC), opiate (OPI), amfetamine (AMP), metamfetamine (MET), metadon (MTD), benzodiazepine (BENZO). 

  • Sanotest 6CA

Hitri test v slini hkrati določa 6 skupin drog: kanabis (THC), kokain (COC), opiate (OPI), amfetamine (AMP), metamfetamine (MET), metadon (MTD).

  • DrugWipe® 6S

Oznaka 6S se nanaša na 6 skupin drog, ki se jih določa v slini (S):  kanabis (THC), kokain (COC), opiate (OPI), amfetamine (AMP), metamfetamine (MET), benzodiazepine (BENZO).

  • Dräger DrugCheck 3000

Dräger DrugCheck 3000 je nastal v obdobju velikih prizadevanj za izboljšanje občutljivosti hitrih testov na THC. Merilni sistem ima tako dve možnosti izvedbe: hitro (čas inkubacije 1 min) z doseganjem manjše občutljivosti na THC (cut off vrednost 25 ng/mL) in počasnejšo (čas inkubacije 3 min) z doseganjem večje občutljivosti na THC (cut off vrednost 10 ng/mL). Hitri test hkrati v slini določa 7 skupin drog: kanabis (THC), kokain (COC), opiate (OPI), amfetamine(AMP), metamfetamine (MET), metadon (MTD), benzodiazepine (BENZO).

Vrednotenje hitrih testov

Če poudarjamo, da je izvajanje hitrih presejalnih testov enostavno in da se ga lahko priučimo, pa enako nikakor ne velja za interpretacijo njihovih rezultatov. Postavljati diagnozo na osnovi rezultata enega samega testa je nevarno, zato interpretacijo rezultatov in postavljanje diagnoze prepustimo strokovnjaku ustrezne stroke.